Kako zelo si želite biti srečni? Bi si upal zatrditi, da vas je velika večina takoj pritrdila temu po svoje »neumnemu« vprašanju. Kdo za vraga pa si ne želi biti srečen? Verjetno vsi! Pa smo res?! Ali vse skupaj ostane samo pri željah, lepo bi bilo če … Ampak nisem ker …

 

V resnici si želimo biti srečni vsi, vendar le malokdo dejansko ve, kaj resnična sreča sploh je.

 

Kako to vem? Ker če ne bi bilo tako, bi verjetno bilo veliko več ljudi SREČNIH, kot pa jih je v resnici. Samo pojdite na en kratek sprehod po mestu, kjer boste videli večje število ljudi ter se malo ozrite naokoli. Sam zelo rad opazujem ljudi in njihove obrazne mimike, saj to veliko pove o samem človeku in na žalost moram reči, da je večina ljudi precej zamorjenih.

 

Pa gremo lepo na začetek, da bo bolj jasno, kako se je vse skupaj začelo. Ko je Adam pojedel jabolko in je Eva … Aja, ne tako zelo na začetek! Mislim da je dovolj, če gremo nazaj le nekaj generacij. Pa še to zelo na kratko.

 

Povedal bi rad, da se vse skupaj ponavlja iz generacije v generacijo, saj so že naši predniki bili precej zagrenjeni in tečni. Mislim, kdo bi jim zameril, glede na to, da niso imeli tople vode ali da so za 10 km dolgo pot porabili kar nekaj ur pešačenja, po možnosti z 2-3 nahrbtniki domače izdelave, ki zagotovo niso bili udobni z zračenjem hrbta in sponkami okoli trebuha. Če so bili bogati, pa so imeli konja ter voz, vendar pa sem precej prepričan, da ni bilo niti prijetno, niti udobno, kot je to prikazano v filmih. Iz tega razloga jih čisto razumem, da so bili večino dneva zagrenjeni. Precej težje pa razumem, da se to dogaja še danes. Po drugi strani pa, če pomislim, da sem tudi sam bil kot najstnik, precej čemeren in velikokrat slabe volje, morda niti ni tako težko za razumet.

 

Za vse so krivi naši predniki!

 

In zakaj je tako, kot je? Zato ker so bili zagrenjeni že naši predniki in so vso znanje, tudi zagrenjenost, očitno zelo uspešno prenesli na naslednjo generacijo, vse do danes.

 

Vendar pa mislim, čeprav bi lahko z veseljem okrivil naše dedke in babice, pa seveda tudi starše (no, nekoč sem v resnici jih), da smo danes postali to, kar smo, tega sedaj NE BOM storil. Zakaj ne? Mimogrede opažam, da si postavljam precej vprašanj, ampak prepričan sem, da bi mi vi postavili isto vprašanje, zato bom kar odgovoril …

 

Tega ne moremo storiti zato, ker danes živimo v 21. stoletju! Za marsikoga to ne pomeni dosti, zame osebno pa kar precej. To pomeni, da smo danes že toliko napredni, da imamo knjige, internet, celo psihiatre in zdravnike in še bi lahko našteval, ki nam lahko pomagajo do boljšega počutja. Še boljše, pomagamo si lahko kar sami, brez kogarkoli! Samo ustaviti se moramo in zavedati, da nismo srečni, pa smo prvi korak že naredili. Se pravi, smo si vzeli toliko časa zase, da smo se dejansko morali ustaviti in se vprašati, kako se počutim. To je vse! Precej enostavno, kaj ne?

 

Za svojo srečo moramo poskrbeti sami!

 

Ja, to je res, da je to že prvi korak, ampak večina tega nikoli ne stori, ampak živijo življenje na avtomatskem pilotu. Precej podobno kot letalo, ki sam vzleti in pristane, v kolikor pilot ne želi to storiti sam. In to predvsem zato, ker ljudje enostavno ne verjamejo, da je to mogoče, zato se niti ne potrudijo, da bi bilo kaj drugače. Glede na to, da jim tega vse do danes ni pokazal še nihče, je dejansko precej velik izziv, da to ugotovimo sami. Če starši tega niso bili naučeni, je logično, da vam tega ne morejo pokazati. Prav tako v šoli, saj je šola sistem in ne živo bitje. Seveda so prisotni učitelji, vendar se lahko ponovno vrnemo do te točke, da če njim niso pokazali starši, tega ne morejo prenesti naprej.

 

Srečni smo lahko šele, ko se začnemo zavedati, da smo nesrečni in nam to preprosto ni več všeč.

 

Dosti ljudi se morda skozi leta tega že zaveda, vendar za to ničesar ne storijo in potem so še vedno tam, kot so bili leto, tri, pet, dvajset let nazaj. No, če želite biti srečni, je za to definitivno potrebno nekaj storiti. Najprej se moramo premakniti iz cone udobja in več časa posvetiti sebi. Začeti delati na sebi, svojih občutkih in tako naprej in ja, soočiti se svojimi strahovi. Verjetno vas je že skoraj minilo, ko prebirate te vrstice, kaj vse je potrebno storiti …

Ja, res je! Ni enostavno, vendar pa nikjer ne piše, da to morate storiti v enem dnevu, tednu, letu …

 

Samo premaknite se in začnite! Saj poznate pregovor, da počasi se daleč pride. Ampak, samo če greste korak naprej. Če ste ostali na istem mestu, boste v nekem obdobju še vedno tam, kot ste bili, preden ste sploh kaj začeli!

 

Sam delam na sebi že od sedemnajstega leta. Sem pač imel srečo, da sem začel zgodaj, ker enostavno nisem mogel sprejeti, da se počutim tako nelagodno in bedno. Še danes delam na sebi, v resnici še veliko več, kot takrat in vidim, da me čaka še ogromno dela. Vendar danes v tem uživam! Ne znam si predstavljati, da ne bi vsaj pol ure na dan namenil sebi in osebnosti rasti. In to samo dneve, ko res nimam časa, drugače si namenim časa bistveno več, zato lahko s ponosom rečem, da sem srečen! Priznam, da pridejo padci, pa so zato vzponi toliko večji in si upam zatrditi, da sem med top 5% na svetu, ki smo dosegli stanje radosti, sreče in notranjega miru! To pa tudi ni kar tako, mar ne?

 

Iz dneva v dan nas je več, ki nam je iz srca pomembno kako se počutimo. Naj bo to tudi tvoja prioriteta in življenje ti bo hvaležno. Veliko uspeha ti želim ter na veliko srečnih dni! 😉

Pin It on Pinterest

Share This