[POPOLNOST JE STAGNACIJA]

 

Danes sem preživel čudovito popoldne z ljudmi, ki jih imam rad. To so moji večletni prijatelji, ki jih spoštujem in so hkrati postali moji novi sodelavci.

 

Ko sem jim pripovedoval moj načrt, kako želim postati predavatelj/trener osebne rasti in kako pisanje blogov postaja nekaj vsakdanjega, je ena izmed prijateljic povedala, da je slišala, da imajo moji blogi precej slovničnih napak.

 

Ob tej izjavi sem bil najprej šokiran, hkrati pa ugotovil, da moj ego to izjavo ni prenesel ravno najbolje. Moji stari vzorci so še vedno želeli prevzeti nadzor in naenkrat sem hotel od nje izvedeti več! Vendar, ker smo bili ravno sredi sestanka, sem to misel opustil, ego pa je izgubil tla pod nogami, zato je v trenutku izginil.

 

Kasneje, ko sem imel možnost izvedeti za napake, pa sem na vse skupaj enostavno pozabil, dokler ni bilo že prepozno, saj smo odšli vsak na svoj konec. Lahko bi jo bil poklical in povprašal, pa sem raje vprašal sebe.

 

Zakaj mi je popolnost tako pomembna in zakaj mi je na trenutke še vedno pomembno, kaj si mislijo drugi? Če to počnem iz srca in ob tem uživam …

 

Zakaj sem se sploh fokusiral na “problem,” če je v resnici to težava vsakega bralca posebej, glede na njihovo dojemanje. Se ljudje fokusirajo na tematiko, ki jim bo pomagala, da razrešijo svoje blokade, dvignila njihovo zavest ali še vedno raje iščejo napake v vsem, kar vidijo in preberejo?! Prepričan sem, da 95% ljudi, teh napak sploh ni opazilo!

 

Vedno se najdejo ljudje, ki tudi v najboljših stvareh vidijo težavo.

 

In takrat jo po zakonu privlačnosti, tudi morajo najti. To je dejstvo! Je pa dejstvo tudi to, da se takšnega vedenja naučimo. Če ne od staršev, pa od nekoga, ki je na nas vplival dovolj vztrajno, da nam je to postalo pomembno in je to prepričanje postalo del naše osebnosti.

 

In tako je od vsakega bralca posebej odvisno ali želi iz bloga potegniti nekaj dobrega, kar mu bo v življenju koristilo ali ocenjuje moj način in stil pisanja. Načeloma je ta odziv že dovolj velik pokazatelj, na kaj se večino časa osredotočamo. So to rešitve ali problemi. Smo nagnjeni na pozitivno ali negativno.

 

Bloge pišem iz prvega razloga zato, da izlijem iz sebe vse, kar čutim, kar sem in v kaj verjamem.

 

 

To zagovarjam ter hkrati upam, da se v njih najde še kdo, ki se sooča s podobnimi izzivi in so mu te vrstice v pomoč. Z zavedanjem lahko vsak odpravi svoje slabosti in postanemo boljši človek. Ne vem … Vem pa, da je to moja želja in namen vsakega bloga, ki ga objavim.

 

Zavedam se, da če bi bil profesor slovenskega jezika, bi moj tekst zagotovo izgledal boljši. Ampak nisem!

 

Lahko bi besedilo dal lektorirat, ampak bi trajalo ure, če ne celo dneve, preden bi si nekdo vzel čas, da ga pregleda in popravi. Šele nato bi ga dejansko lahko objavil. Razen če si lektor-ica ravno ti in bi z veseljem popravljal-a moja besedila?! In to zdaj, ob 22 uri in 26 minut …

 

No, na koncu ga objavljam šele zdajle, saj sem vmes spremenil kar nekaj besed in stavkov, ki mi niso bili všeč, zato bi potreboval ponovno lektoriranje …

 

Tudi vi ne greste jest, ko se siti, ampak ko čutite lakoto, kaj ne? Vsaj predvidevam, da je tako! In precej podobno je tudi pri mojem ustvarjanju in v večini kar počnem v življenju izhaja na ta način. Moja ideologija je zelo preprosta: “Go with the flow.” [Pojdi s tokom.]

 

Bili so časi, ko je bilo v meni precej melanholika. Takrat sem želel, da mora biti vse popolno, saj v nasprotnem primeru nisem bil dovolj dober.

 

Še posebej strog sem bil do samega sebe. Prav »gulil« sem vse, da je bilo čim bolj popolno in dovršeno, saj sem bil prepričan, da bom za to nagrajen ali pa me bodo imeli rajši. A mislite da sem bil srečnejši zaradi tega? Ali da so mi izkazovali večjo ljubezen? Morda, vendar to trpljenje zagotovo ni odtehtalo tega.

 

Pa sem skozi leta ugotovil, da edini ki trpi in si komplicira življenje na dolgo in široko, sem jaz sam. Zato sem odnehal!

 

Seveda obstajajo vseh sort pravil, ampak po pravici povedano, mi je zanje vedno manj in manj mar! Če že, mi je veliko ljubši izraz, medsebojni dogovor, kjer sklepamo kompromise. Tudi razmišljam precej manj in povem vam, da je to najboljša pot do lastne sreče “ever!” (Ups!) Naenkrat imaš veliko več časa za stvari, ki so resnično pomembne, vse nepomembno pa pozabim verjetno prej, kot zlata ribica.

 

Če mi v komentar napišete, da zaradi ene manjkajoče vejice ali kakšne druge slovnične napake, teksta niste razumeli, potem bom o tem vsekakor razmislil, spremenil pa verjetno ne bom kaj dosti. Zato naj še enkrat poudarim, da je moja edina skrb, kako pomagati tistim, ki so ali pa si vsaj želijo postati srečnejši, da več poslušajo sebe in svoje srce, kot so to počeli včeraj.

 

Seveda si želim, da so blogi, seminarji, vlogi, kar se da kvalitetni in tudi delam na tem, vendar pa še vedno sledim svoj tok in sem v stanju dopuščanja, da do napak lahko pride in mislim, da je tako tudi prav, saj je človeško, da se motimo. V življenju že tako ali tako obstaja veliiiiiikooooooo (ja, vem, slovnično nepravilno) pravil, kaj je prav in kaj ni in da bi se morali res ozirati na vsako pripombo, se nam lahko preprosto samo še zmeša.

 

Če vam je morda že uspelo prebrati knjigo od Kyle-a Cease-a, bi videli da knjiga še daleč ni napisana po standardih pravilih. Vmes manjkajo poglavja, so slike, ki so kar nekaj, pa tudi nekaj nelogičnega zapisa ter narobe obrnjen tekst, pa je knjiga kljub temu dobila založniško hišo in bila natisnjena. In to točno v takšni obliki, kot si jo je Kyle zamislil.

 

Vsa pravila smo si ustvarili sami. Več kot jih imamo, bolj si kompliciramo življenje!

 

Zakaj potem za vraga ves čas strmimo k popolnosti, ko v resnici nihče od nas ni nikoli popoln? Kdo si je to sploh izmislil?! Unikatnost (podčrtana je z rdečo, tako da … Kdo pa je zdaj neumen?) je tista, ki bi jo morali ceniti. Da nismo kopija vseh ostalih. Da smo nekaj posebnega … To je tisto, na kar bi morali biti ponosni!

 

Ko sem še predaval o zakonu privlačnosti, sem uporabljal Prezi (3D prezentacija), da je vse potekalo kar se da tekoče in brez napak. In morda je bil to še eden od razlogov, da sem prenehal in si vzel daljši odmor. Če počnete stvari, ki niso naravne in s katerimi ne greste s tokom, vam ideje ne bodo NIKOLI prinesle lastnega zadovoljstva, zato preprosto bodite kar ste, pa čeprav se ljudje marsikdaj ne bodo strinjali z vami.

 

Zato so zdaj vsa moja predavanja brez planiranja in brez cenzure. 😀

 

Naj neodbravanje drugih ne bo razlog, da s tem, kar radi počnete, prenehate oz. da začnete delati po navodilih nekoga drugega. Samo vi veste, kaj vas najbolj zadovoljuje in kaj je dobro za vas, zato počnite stvari tako, kot sami verjamete da je najbolje, pa četudi bo na poti do uspeha cel kup “napak.”

“Napake” so zato, da se iz njih nekaj naučimo! Če se učimo na lastnih “napakah,” pa temu rečemo modrost. 😉

 

Morda boste občasno res potrebovali več časa, da boste dosegli nivo, katerega ste si želeli doseči. Vendar ste to dosegli in to je toliko bolj navdihujoče! Naj poudarim, da to ne pomeni, da nikoli ne izberemo bližnjic, če je to mogoče. Vem pa, da je občasno bolje, če traja dlje in dosežete neizmerno notranje zadovoljstvo.

 

Sam osebno ne poznam nikogar, ki se je rodil pameten in brez napak. Če ga vi ali pa ste to celo vi, potem lahko rečem samo: “Vsaka vam čast!”

Pin It on Pinterest

Share This